Slušna preobčutljivost, patološka stopnjevanost glasnosti – tehnične možnosti?

Naš sluh je rezultat kompleksnega delovanja organa in možganov, v katerem so sicer manjše razlike, a tudi veliko podobnosti. Ko pa slušni sistem kaže večje odstopanje ali motnjo, oziroma se poškoduje, ima pomemben vpliv na razvoj govora, naše socialne spretnosti in na naš čustveni svet. Drugačno občutljivost ali preobčutljivost sluha v primerjavi z običajno označuje predvsem naš odziv na sluh. Vzrok za to je lahko drugačna obdelava zdravega slušnega organa, lahko pa tudi poškodovan slušni organ. Ni torej bistveno, ali slišimo tudi tišje zvoke, temveč to, da zvokov normalne glasnosti ne slišimo kot premočne ali boleče. Vse to so čisto medicinska vprašanja, vendar se lahko pri tem v čem pomaga tudi s tehničnimi sredstvi?

Slušna preobčutljivost

V medicini je že dolgo znan pojav slušne preobčutljivosti ali hiperakuzije (hyperacusis), ki spada predvsem na področje psihiatrije in nevrologije, vendar obstajajo številne različne opredelitve tega pojava. Tisti, ki trpijo zaradi tega, hrupe, ki so za druge običajne glasnosti, doživljajo kot pretirano glasne in jih težko ali sploh ne prenašajo, toleranca pa je lahko odvisna tudi od trenutnega razpoloženja. Občutek nelagodja običajno spremlja patološka razdražljivost, celo telesna bolečina. Pri otrocih je pojav mogoče prepoznati, če pogosto držijo roko ob ušesu, če na določene zvoke ponavljajoče se razdraženo odzivajo, če na hrupe, ki ne motijo drugih, odgovarjajo z občutkom bolečine, nelagodja ali s strahom, če imajo težave s koncentracijo, kadar okrog ni tišine, ali če pretirano reagirajo na nepričakovane zvoke. Tudi pri odraslih se pojavlja sprememba sluha in določeni poklici (npr. glasbeniki, učitelji) so bolj prizadeti.

Vzroki so lahko nevrološki pojavi, običajno motnja avtističnega spektra, motnja pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD) itd., posledice travmatičnih ali zdravstvenih obravnav, prirojena občutljivost ali bolezen (npr. Williamsov sindrom) ali stranski učinki trenutne obravnave ali sklopa simptomov (npr. migrene), pogosto pa lahko spremljajo tudi tinitus ali okvaro sluha, ki jih je treba v vsakem primeru natančno določiti na podlagi zdravniške diagnoze, prav tako pa je treba zdravstvene možnosti najti zdravstveno. Žal zaradi raznoterosti vzrokov niti danes ni jasno, katero zdravljenje je lahko splošno učinkovito, in razlike obstajajo tudi v diagnozi.

Patološka stopnjevanost glasnosti

Z vidika simptomov in tegob je podoben, vendar je drugi pojav, ki spremlja upad sluha, patološka stopnjevanost glasnosti (v medicinski terminologiji recruitment). Najpogosteje je bolezen mogoče pripisati poškodbi laskasti celic v slušnem sistemu, kar se kaže v tem, da medtem ko se prag sluha zviša — celo za 40 dB, tako da najtišjih zvokov tožeči ne sliši —, prag neprijetnosti ne raste, temveč včasih celo nekoliko upade, tako da se na koncu slišno dinamično območje v primerjavi s pribl. 120 dB obsegom zdravega sluha občutno zoži (celo npr. na 60 dB), občutek glasnosti pa nesorazmerno raste. To pomeni, da se zvoki, ki so le malo glasnejši od neslišnih, takoj zdijo zelo glasni in moteči. Ime pojava izhaja iz tega, da poškodovane laskasti celice ob še zdravih nad določeno glasnostjo začnejo delovati in „pomagati" pri sluhu, takrat pa je morda že tako, da kričijo k nam, kar tožeči čuti kot veliko glasnejše od okolice. Odziv je lahko podoben kot pri hiperakuziji: tudi za druge še običajne glasnosti tožeči težko prenaša. Ta bolezen lahko neugodno vpliva tudi na razvoj govora in druge socialne učinke ter se lahko razvije tudi v starejši dobi, zato sta zelo pomembna preiskava in obravnava. Patološka stopnjevanost glasnosti spada na otorinolaringološko strokovno področje. To, kateri del slušnega sistema povzroča in v kakšnem obsegu, je mogoče dokazati z avdiološkimi testi (npr. Fowlerjev ali SISI test). Težave patološke stopnjevanosti glasnosti je mogoče zmanjšati tudi s skrbno izbranim slušnim aparatom (ki ne deluje pretirano glasno, s kompresijo dinamike). Tiho okolje pri teh težavah običajno pomaga le omejeno: če občutno zmanjšamo okoljske hrupe, sicer ne pride do motečega učinka, je pa lahko tudi slišnost hrupov popolnoma izgubljena (pod zvišani prag sluha pade), kar ni vedno ugodno.

Ne „pretiran sluh"

Vsakdanji izraz „pretiran sluh", ki se v javnem mnenju veliko uporablja, izhaja iz zmote in ga ne smemo zamenjevati z drugimi, dejansko obstoječimi pojavi. Ta napačni izraz se uporablja zlasti pri majhnih otrocih, izhaja pa v vsakdanjem kontekstu iz „prevelikega slišanja", njegova „diagnoza" pa je preprosta meritev slušnega praga — čeprav v razširjenem frekvenčnem območju —, ki pokaže sicer pogost in popolnoma normalen pojav, da otrok zaznava tudi zvoke za nekaj decibelov tišje od normalnega praga sluha. „Terapija" pa je posebna oblika poslušanja glasbe, ki izkorišča dobrovernost zaskrbljenih staršev in je sicer neučinkovita: predpisujejo redno in razmeroma dolgo ter glasno poslušanje filtrirane, modulirane glasbe — ki prepušča določene višine zvoka, druge pa filtrira —, kar pa, kot je mogoče slutiti, ne vodi k rezultatom; največ, kar je mogoče doseči, so naključni ali anekdotični „dokazi" o učinkovitosti. Skoraj tri četrtine otrok sliši nekoliko bolj občutljivo, torej zaznavajo tudi tišje zvoke kot odrasli. To pomeni le razliko nekaj decibelov; preprost vzrok je v tem, da se sluh spreminja do mladostniške dobe, raven 0 decibelov za prag sluha — glasnost komaj zaznavnih zvokov pri dani višini zvoka — pa so določili iz povprečnega rezultata skupinskega preizkusa skupine mladih odraslih moških, ne na otrocih. Pogosto tudi odrasli slišijo pod pragom sluha, torej je njihov sluh občutljivejši od povprečja — sicer bi bilo drugačno tudi povprečje. Ta občutljivost pa nikakor ne pomeni, da gre za škodljiv simptom ali simptom, ki bi ga bilo treba odpraviti — celo nasprotno, za tonske mojstre je to denimo izrazito ugodno. Hiperakuzija ali recruitment pa sta nasprotno taki preobčutljivosti, ki imata že škodljive učinke in ne izhajata iz organskega pojava „prevelikega slišanja", temveč veliko bolj iz obdelave v živčevju ali poškodbe slušnega sistema.

Tehnične možnosti

Za tiste, ki jih iz katerega koli razloga motijo hrupi, je ena najbolj očitnih rešitev zmanjšanje pojavov, ki simptome sprožijo. Za to so na voljo številne tehnične možnosti poleg nošenja čepkov za ušesa, predvsem z zagotavljanjem ustreznega okolja. S tehničnimi možnostmi je mogoče dodatno zmanjšati zvočne vplive, torej običajne okoljske ali uporabniške hrupe, ki sprožijo simptome.

Članek se nadaljuje – še bo govora o naslednjem